Vsak dan nekaj čutim.
Včasih sem vesel.
Včasih sem žalosten.
Včasih sem jezen.
Včasih me je strah.
Včasih sem miren.
Moji občutki se lahko spreminjajo.
To je normalno.
Opazujem, kako se počutim
Včasih takoj vem,
kako se počutim.
Včasih tega ne vem.
Takrat se lahko ustavim.
Lahko se vprašam:
Kako se počutim?
Kaj se dogaja v meni?
Ni treba,
da odgovor najdem takoj.
Lahko samo opazujem.
Moje telo mi pomaga
Občutke lahko opazim
tudi v telesu.
Ko me je strah,
lahko moje srce bije hitreje.
Ko sem jezen,
je moje telo lahko napeto.
Ko sem žalosten,
lahko čutim težo v telesu.
Ko sem miren,
lahko diham počasneje.
Moje telo mi lahko pomaga razumeti,
kako se počutim.
Poimenujem svoj občutek
Ko vem,
kaj čutim,
lahko svoj občutek poimenujem.
Lahko rečem:
Vesel sem.
Žalosten sem.
Jezen sem.
Strah me je.
Nemiren sem.
Miren sem.
Ko občutek poimenujem,
ga lažje razumem.
Vsi občutki so dovoljeni
Nekateri občutki
so prijetni.
Drugi so neprijetni.
Toda vsak občutek
mi nekaj sporoča.
Ni narobe,
če sem žalosten.
Ni narobe,
če me je strah.
Ni narobe,
če sem jezen.
Pomembno je,
kaj naredim s svojim občutkom.
Kaj lahko naredim?
Ko je moj občutek močan,
si lahko pomagam.
Lahko počasi diham.
Lahko se umaknem
na mirno mesto.
Lahko grem na sprehod.
Lahko poslušam glasbo.
Lahko povem drugi osebi,
kako se počutim.
Lahko prosim za pomoč.
Vprašam se
Danes se lahko vprašam:
Kaj zdaj čutim?
Kje v telesu to čutim?
Kaj potrebujem?
Kaj mi lahko pomaga?
Vsakič,
ko opazim svoj občutek,
se o sebi nekaj naučim.
Zapomnim si
Učim se prepoznavati
svoje občutke.
Učim se jih poimenovati.
Učim se poslušati svoje telo.
Ni treba,
da vse razumem takoj.
Moji občutki so del mene.
Lahko jih opazim,
poimenujem
in jim prisluhnem.